Ko bo vsega konec
in bom napisala še zadnjo stran
birokratične navlake,
bom pobrala kovčke.

Tiste,
rjave,
z rdeče-rumeno nalepko,
napolnjene s pesmimi
in knjigami
in srcem.

V mesta;
V barve;
V vrvež.

Nekam na rob,
kjer se bo odprlo
novo
in izpustilo
tisto, kar sedaj trohni v zatohlosti.

V žarke,
v veter.

In bodo solze
in bo smeh
in bo očitanje in krivda in sram in osamljenost...

(Sovražim osamljenost!)

...in bo nekaj.


In potem?
Mi boš odprl okno?
In pristavil vodo?

Boš še doma?
Na ulici starih topolov
in nežnih brez?

S toplimi rokami
in večnostjo v očeh?

MOMO