Človeku
Vsega se privadiš.
Kolesij železa v ustih,
ropotulje betona,
ki privezana ob nogo
kljuje jalova semena besed.
Privadiš se kratkih las,
poslikave prežganih peg,
piskajočega glasu,
praznine.
Privadiš se k mlečku mladostne gonje,
k ostankom zlatega čolna v barju.
Privadiš se na stekleno misel pobega,
na vse si
navajen.
Navit na marmorne steblike
z mravljami v žepih.
Zato vklenjen v pesem
iščeš njen konec,
ključ,
ker ti je siknila vest
o neskončni osvoboditvi.
Pa ni takšne magije,
ker te pesem ne nahrani,
ampak te brcne,
kot se brcamo golobi
in ljudje
pred zgodovino.
Kolesij železa v ustih,
ropotulje betona,
ki privezana ob nogo
kljuje jalova semena besed.
Privadiš se kratkih las,
poslikave prežganih peg,
piskajočega glasu,
praznine.
Privadiš se k mlečku mladostne gonje,
k ostankom zlatega čolna v barju.
Privadiš se na stekleno misel pobega,
na vse si
navajen.
Navit na marmorne steblike
z mravljami v žepih.
Zato vklenjen v pesem
iščeš njen konec,
ključ,
ker ti je siknila vest
o neskončni osvoboditvi.
Pa ni takšne magije,
ker te pesem ne nahrani,
ampak te brcne,
kot se brcamo golobi
in ljudje
pred zgodovino.
Komentiranje je zaprto!
1.jpg "Nemo")
Napisal/a: Nemo
- 10. 03. 2011 ob 22:07
- Prebrano 1677 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 904
- Število ocen: 21
