Opečnate manire glodajo značaje kot vodovje rečni breg,
minevanja vzbujajo krogce zavisti
in neporavnanim računom ni videti konca.
Utiram si pot.
Že sem v sebi, že lebdim nad njimi.
Boli: nase mislim, zate ni prostora.



Odprl sem leso, brcnil psa
in mu kletev zabrusil čez plot.
Rep je vzpodvil, zacvilil pokora.
Da bi pismo napisal, pljunil za znamko,
se nekoliko umiril, zaspal, se v sanje utrnil...?
Sodoma, Gomora, bog ne sliši !



Ne pozabim: tepli so me po piščali,
prste tiščali v oko,
zabadali igle v meso in vreščali,
v tihi noči je crkavala luna, na krajcu se je brusil nemir.
Naj bo vedno tako.
Cmeruhi režijo po deželi: bog ne sliši!



Tlim v sebi, saj ne gre drugače:
voda mi je na teme curljala, kapljala nečasno od tod na pod, na zribana tla, kamor se je stekala kri.
Huncvet, so me zmerjali,
zapri se, izgini v bregače,
če še ne veš: bog ne sliši!



Komaj sem dojel: bog ne sliši,
ko so se v niši, v grajski skalini
zbudili votlaki
in besno zacepetali, huncvet se na gnoju petelini.
Brcali so dračje, čistili možgane
in se zdeli sebi kot božji mlini.



Po mačje so se postavljali počez na stezo,
da me bodo živega odrli,
huncvet, so kričali, odpri leso spoštljivčkom,
pokaži jim okno v svet,
svetle zarje in nedra bogov,
saj bog ne sliši!



Izogibam se krilatcem, kadilu in oltarjem,
mačkonom, ki leno tipajo po strehah
in v bledih sončnih žarkih krivijo hrbte.
Zatohlini spravim se s poti,
na daleč izognem se votlakom in ne verjamem
več v dobre zgodbe.



Med nebom in mojimi njivami
se čemerno bočijo holmi.
Na zeljnih vehah se rosa posmehuje trtam.
Ko so bile utrte vse poti,
je postalo kratkomalo jasno-
da božanstvo spi

Milenko Strašek