Zakaj ječiš lesena miza
razmajana,
postavljena v klet
s staro šaro obdana?

Tvoj čas je potekel,
se te lak je odrekel,
sijaj je pošel,
je les ostarel.

Lubadar te grize,
so noge majave,
je barva zbledela,
močno, prav zares
so te leta načela.

A v cvetu mladosti
bila si okras,
žarela si v laku
kot novi obraz.

Trdna in čila,
bogato obložena,
kot deklica mala
sredi sobe si stala.

So leta minila,
tvoj čas je prešel,
si stil spremenila,
je les ostarel.

Antonija