Trkam na tvoja vrata,
zbudi se,
zbudi se
v labirintu želja,
ki bodo uresničene
z vero v ljubezen,
s pomilovanjem
do svojih podanikov,
s čutom
za malega človeka,
z Intrenacionalo
na ustih.
S človeškim
naglasom
kličem:
»Odpri,
jaz sem tudi
tvoj sin,
eden izmed mnogih
sinov in hčera.
Jaz sem tudi upravičen
do tvoje ljubezni,
jaz sem tudi klovn,
ki joče.
Jaz na žalost
tudi vidim
vso to bedo,
ki je in resnično
obstaja.
Jaz sem tudi tisti,
ki brez živeža
ne znam živeti.
Jaz sem tudi tisti,
ki znam pisati
in risati
s čutili.
Jaz sem tudi tisti,
ki je s svojo popkovino
vezan na rodno grudo.
Jaz tudi priznam,
da moje misli
včasih stokajo,
da moja zgarana pleča
ječijo
pod tovorom,
ki so ga naložili
kapitalisti.«
Vzemi me v naročje,
ti, v črnino oblečena
mačeha,
ti, s staroselci
poseljena devica,
ti, od vernikov
pozabljena
bazilika,
ti, pred volkovi
bežeča skvo,
ti, v rdeče napravljena
pocestnica,
ti, luknjasta
makadamska cesta,
ki ne vodiš nikamor,
ti, na tanke kose razrezana
mortadela,
ti, brez referenduma
uzakonjena anarhija,
ti, od gospodarjev
zapuščena
kmetija.
Nauči me,
da besedo domovina
izrečem
z ljubeznijo.

Joakim