Podoba jarih klovnov
Kako bi naj prežvečil to burlesko,
kjer klovni so dramatiki postali?
Na zid pečatijo svinčeno fresko,
relikvijo svetnikov vsej drhali.
Sred bel'ga dne ošabno so pod masko,
prezirajo, Rembrandta trejo v kali,
Chopina, Mozarta, Beethovna, Liszta -
le kdo so!? Njim kot rakava so cista.
Kako bi naj prebavil to neumnost,
ko vsaka čačka nakracana vabi
na sluzaste večere? Vsa bizarnost,
ki jo premorem, meni nič ne rabi,
da ne bi bruhnil v to napuhlo bednost,
saj kimaš, se dobrikaš tej ogabi,
osladno pikaš kvašene olive,
pretvarjaš se, da so klovnese dive.
Kako bi naj predelal poezijo
fijakarskih kopitarskih poetov?
Čeprav ponesem s sabo iluzijo,
do smisla mi poide vseh dometov.
Pridevki sploh nič več ne okrasijo,
metafore so z nekih drugih svétov.
Ko klovni še naprej gostijo meglo,
razjeda jim oblega zgnito leglo.
Kako naj meni vaše razodetje,
klovnese, klovni, zmore brati prozo,
takisto kot s poémo kliti brstje?!
Opravite že enkrat s to psihozo,
odplaknite zavist in vijte petje,
v čúmnato temno dajte spati grozo.
Pečat odstranite s svinčene freske,
orožju zbogom recite te vojske.
Naslikajte mi kakšnega Sejalca,
in zložite mi Štiri letne čase,
utrgajte en droben list za bralca,
ki s Krstom te globoko veže nase.
V ljubezen vdenite pero pisalca,
in zrimajte za večne čase krase.
Poglejte, moraš 'meti rad nekoga,
ki zmore stati zunaj vaš'ga kroga!
Še preden napackal na list bom čičko,
na platno čačko pljunil akvarelno,
kancono spevno spisal z levo roko,
ubil Raskolnikova, starko bolno,
pogledal bi se v ogledalo láhko,
če moja je podoba jarih klovnov.
Mogoče z njimi tudi sam potihnem,
a spoved, ki jo pišem, je vsaj pesem.
kjer klovni so dramatiki postali?
Na zid pečatijo svinčeno fresko,
relikvijo svetnikov vsej drhali.
Sred bel'ga dne ošabno so pod masko,
prezirajo, Rembrandta trejo v kali,
Chopina, Mozarta, Beethovna, Liszta -
le kdo so!? Njim kot rakava so cista.
Kako bi naj prebavil to neumnost,
ko vsaka čačka nakracana vabi
na sluzaste večere? Vsa bizarnost,
ki jo premorem, meni nič ne rabi,
da ne bi bruhnil v to napuhlo bednost,
saj kimaš, se dobrikaš tej ogabi,
osladno pikaš kvašene olive,
pretvarjaš se, da so klovnese dive.
Kako bi naj predelal poezijo
fijakarskih kopitarskih poetov?
Čeprav ponesem s sabo iluzijo,
do smisla mi poide vseh dometov.
Pridevki sploh nič več ne okrasijo,
metafore so z nekih drugih svétov.
Ko klovni še naprej gostijo meglo,
razjeda jim oblega zgnito leglo.
Kako naj meni vaše razodetje,
klovnese, klovni, zmore brati prozo,
takisto kot s poémo kliti brstje?!
Opravite že enkrat s to psihozo,
odplaknite zavist in vijte petje,
v čúmnato temno dajte spati grozo.
Pečat odstranite s svinčene freske,
orožju zbogom recite te vojske.
Naslikajte mi kakšnega Sejalca,
in zložite mi Štiri letne čase,
utrgajte en droben list za bralca,
ki s Krstom te globoko veže nase.
V ljubezen vdenite pero pisalca,
in zrimajte za večne čase krase.
Poglejte, moraš 'meti rad nekoga,
ki zmore stati zunaj vaš'ga kroga!
Še preden napackal na list bom čičko,
na platno čačko pljunil akvarelno,
kancono spevno spisal z levo roko,
ubil Raskolnikova, starko bolno,
pogledal bi se v ogledalo láhko,
če moja je podoba jarih klovnov.
Mogoče z njimi tudi sam potihnem,
a spoved, ki jo pišem, je vsaj pesem.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: jabolko
- 08. 03. 2011 ob 12:11
- Prebrano 1287 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 576
- Število ocen: 16
