Ko se je neke pomladi v srebrni kočiji odzibala na njeno premierno jahalno tekmo,
je v njegovih oslovskih očeh še vedno bila tista rezgetajoča plemenska kobila,
s katero se je strastno, rigajoče paril znotraj toplo nastlane staje.
Taisto pomlad mu je kot z ovsenimi briketi postregla s kupom
konjskih fig. Bila je druge vrste, zato jo je tiščalo v sebi
imeti plemenski torpedo, ki je nekje v evoluciji izbral
konjsko in ne oslovske poti. Na njeni poti ni bilo visoke
ovire, ki je v pohotnem drncu ne bi zmogla preskočiti.
Konj je postal jahač, ki jo je lačno bil po riti in ji
mulil vrat. V njenih oblih bokih jo je stiskal
v primež in se z ostrogami krvavo zajedal
v gladko kožo. Kot Marquis de Sade
s svojo mazohistično Rezgeto, ki ga
roti, da zdaj požene malo jo v kas,
zdaj malo v neusmiljeni galop.
Sopihala je. Z modricami okoli vratu
so se ji orosile nozdrvi. Onkraj plota,
daleč stran od domačega pašnika, je
odprta za nov skok svežega konja.
Prijatelji in znanci so stavili,
da se bo vrnila oslu, s katerim
bosta kotila mlade mule
v njuni toplo nastlani staji.
A kobila je prismrdela
z ježe po konjskem znoju,
razgrizena in popackana.
Osel raztrga rodovnik,
kobiljo plemenskost
pa brcne v vrtinec.
V tornado posesano
jo razmetava po
konjskih dirkah in
sejmiščih, kjer kot
prejahano kljuse
še vedno upa na
razplodno želo
kakšnega
belega
konja.

jabolko