Čeprav poznam le dve števili,
je moje življenje kompleksno.
Sem otrok binarnega sistema,
vzgojen v svetu ničel in enic.

Sem ena
ali
nič?

In bivam
v gigaherčnem taktu vagusa:

v medneskončju niča,
v medceličju DNK zapisov,
v medvrstičju vseh resnic,
v medprostorju garsonjer,
v mednožju trinožnic,
v medvretenčju stisnjenega živca,
v medčutju intuicije,
v meddeželju pravljičnih svetov,
v medživljenju dveh smrti …

Pa kje je to sploh?
Je to bijektivno preslikan
svet norcev
ali so norci
moja gnusna preslikava?

In ustvarjam
umofilne mojstrovine:

s poroženelih podplatov
kot parmezan nastrgam gorivo
za izpraznjeno peščeno uro
in jo napolnim vsak večer
pred spanjem.

Ko se posušena gorgonzola
vleče skozi šivankino uho
brez vize za prehod
iz zgornjega v spodnji dom,
mi pajčolanska tankočutnost
izmozgano zastira zrkla,
posesa beločnico v možganovino,
ovito s pajčevino v prah pepela
in mi vzame ne le dih - še vid.

Pa kdo sem sploh?
Sem telovadec na parterju
dvorišča umobolnice
ali sem bolnik?

jabolko