Stroški so težave naše,
kup položnic mene baše,
se v denarnici kadi,
prazna je, denarja ni.

Prah v njej se le nabira,
njena vrednost se podira,
znesek pokojnine laže,
res nič dobro mi ne kaže.

Pokojnina je premalo,
da bi vse se poplačalo.
Tud` hranilnik žal je prazen,
v žepih luknjic je prikazen.

Se stečaj mi že obeta,
je prisilna izuzeta.
Vsak me že postrani gleda,
moje stanje mu preseda.

Ni družina kot podjetje,
se ne da je odpisati,
odpustiti, al` izdati
in na zavod jo poslati.

Slab krmar družino bega
in z zaupanjem se skrega.
Treba nekaj bo storiti,
si ugled spet pridobiti.

Antonija