1000 cvetov za mornarja, VI/1951
Za vsako noč utrgala si eno
pomladno rožo izmed tisočerih;
čeprav je mraz ostril, si mi vseeno
nalila sončev sij v mornarski kelih,
segrela dušo, morje prevetreno.
Zapela nežno, kakor uročeno,
si pesem mi poslano po galebih,
namesto dolgih stotih le 'z desetih
zapetih kitk se rima v morsko peno.
Poslednji verz me v tvoj objem povabi,
saj v zadnji noči pesem je odpeta,
sonata odigrana – jadram k tebi!
V pristan priplula siva je korveta,
na dolgih tisoč dni zato pozabi.
Doma sem, jutri znova sva spočeta!
pomladno rožo izmed tisočerih;
čeprav je mraz ostril, si mi vseeno
nalila sončev sij v mornarski kelih,
segrela dušo, morje prevetreno.
Zapela nežno, kakor uročeno,
si pesem mi poslano po galebih,
namesto dolgih stotih le 'z desetih
zapetih kitk se rima v morsko peno.
Poslednji verz me v tvoj objem povabi,
saj v zadnji noči pesem je odpeta,
sonata odigrana – jadram k tebi!
V pristan priplula siva je korveta,
na dolgih tisoč dni zato pozabi.
Doma sem, jutri znova sva spočeta!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: jabolko
- 02. 03. 2011 ob 08:41
- Prebrano 915 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 249
- Število ocen: 9
