POROKA

Glej na nebu
se pravkar nevihta
strašna je rodila,
ampak nič za to,
za oblačka dva
(en je bel drug črn)
to sploh ni ovira
ker sta se klub temu
noro, res noro zaljubila.
Tako sklenila sta,
da nemudoma se poročita,
vsemu svetu sporočita,
da LJUBEZEN
tudi med oblački je mogoča
(saj to je edina prava stvar- dobrina).

Že, že,
a kako naj to storita
(kako naj se v resnici oblaka poročita)?
Pa sta se domislila:
da svoj dom-nevihto zapustita
se prav hitro preselita
na svetlo stran neba.
In res, takoj gresta sonce prosit
če smeta tudi ona dva
svetlobni prstan nosit!
Sonce, oh svetlo sonce takoj jima dovoli.
Tedaj oblačka še prosita
veliko svetlo sonce:
Ti naju poroči sonce svetlo!
In res, sonce ju z veseljem poroči:
že med poroko oblačka sta se
v LJUBEZNI zlila,
bilo je tako lepo,
kot se to le v pravljici zgodi.

Jože Sobočan