PRAZNOVANJE LJUBEZNI

Škratje, škratinje,
Vilinci, vile,
so se na jasi
sredi gozda zbrali
sred' noči,
pod vejami dreves borovcev,
da bi rojstni dan
LJUBEZNI praznovali,
saj datum rojstva,
le oni so poznali,
ki se je rodila
nekje za devetimi gorami,
za dobro vseh ljudi.

Prinesli so s seboj napitke škratje,
čarobne kekse
in še cel kup
vilinske čokolade prav posebne,
da bi zopet nekdanjo slavo, moč
LJUBEZNI
v sovražni svet ponesli.

Pa je mimo zloben in grd sovrag prišel,
jim je škratji ogenj
tako razvnel,
da se je ves vilinski gozd
od hudobca ognja vnel.
A tudi škratje, škratinje,
vile in vilinci
niso se pustili,
da grd hudobec
ognjeni cirkus bi jim delal.

In tedaj razvnel se hud je boj
med hudobcem hudobnim
in najmočnejšimi
Vilinci, škrati,…
Takoj njihovi podplati
so okrog hudobca zaplesali
in to tako strogo, tako močno
da za trenutek
od groze strašne
ropota škratovih, vilinskih nog,
še hudobec zloben se je prestrašil.


Vsi ostali, slabotni ,
ostarele škratinje in škratje,
v zavetje so se skrili
male in velike vile,
pa z vilinsko vodo
strašni ogenj so gasile.
Hudobec pa ni in ni popustil
in še bol je pihal v ogenj,
ki bil je že tako razvnet,
da je ogrožen bil že ves vilinski, škratji svet.

Tedaj pa čudo, glej,
najmanjše škratinje
in najmlajše vile,
tako lepo pesem
o LJUBEZNI so zapele,
da so ogenj
s prečudovito Melodijo
pri priči pogasile.

Tako, zdaj hudobčevi nameni
namesto ognja so goreli,
hudobec sam
pa od jeze tako se je napihnil,
da srce njegovo
ni zdržalo več od silne te
LJUBEZNI
in tam sredi gozdne jase
ves izčrpan je izdihnil.

Škratje, vilinci so od boja
b'li hudo utrujeni
in šli so spat,
a,
škratinje in vile
so veselo rojstni dan
LJUBEZNI
še dolgo v noč slavile.

Jože Sobočan