Nočem biti jagnje,
ki samo piše,
ki ne uspava s pesmijo
da bi listi se odgrnili iz veje,
da se zagledam v svetlo sonce sija.

Nočem biti tisti lev,
ki v zasedi čaka svojo žrtev,
ker šibkost je v njeni naravi, da jo zagrabim,
nočem biti brezsrčen človek, ki mu nikoli ni mar.

A meni je mar,
hrepenenje so komaj začeta jutra,
sreča je pogled oči, katera me imajo rada.

IŽ-lev