Ob tej poti se redko ustavi kakšen korak.
Visoko nad njo koncentrični krogi kanje.
Ponižano smeš se zateči v mlačni mrak
Obcestnega kamna razbite bele lobanje,

Da tvoj duh nemirno, delirično blodi
Po zmuzljivih pokrajinah fatamorgane,
Medtem ko človeška čud kroji te po svoji podobi
In ti s svojimi dogmami dobro izpere možgane.

Ob tem se lahko zgodi, da se ti zmeša.
Zložijo te v prisilni jopič in dajo na stranski tir.
Kaj bi jadikoval, saj te nihče ne pogreša!
Zaman praskaš in rjoveš kot ranjena zver.

Toda v ta rečni rokav daleč preredko zaide.
Vse je narobe sestavljeno. Ni pogojev združitve.
Vpiješ lahko, dokler da ti glas ne poide.
Katarza? Kaj še! Le par sekund čutne sprostitve.

Aleksandra Kocmut - Kerstin