DREVESA

Skoznje se vidi na tisoče smrti, tisoče
krvavih rek. In če bi čutila samo tisto, kar smem,
bi z navajenim pogledom sledila krvavemu toku, brala Tranströmerja
in ježila kožo ob pogledu na Alcantaro, na slike Kandinskega.
Lahko bi se šla zemljo krast brez puške v hrbet.
Tako pa visim na njihovih trhlih vejah, njihove korenine so posrkale
spomine mrtvih, izsušile krvavo prst.
Zdaj poganjajo blede podobe ljudi, črne podobe vojn.
Debla so že dolgo časopisi, jutranje izdaje, vroče novice.
Gadafi raje mrtev kot odstavljen. Tunizija, Egipt, Libija.
Katera bo naslednja? Katero ljudstvo bo, pod svobodnim soncem,
svoje otroke učilo starodavnih resnic, pravice do ljubezni in kosa kruha?
Katere kože bodo rdeče od obredne prstene barve, ne od krvi?
Visim in pišem pesmi. Ker pesmi nihče ne vlada. Nihče je ne sili.
In nihče vanjo ne nabija žebljev smrti.
Pesem je lestev čez svinčeno nebo, črke so Dorotejina rumena cesta.
Ker je zadnji čas, da Čarovnik iz Oza podari še kakšno srce.


Barbara Žvirc

Komentiranje je zaprto!

Barbara Žvirc
Napisal/a: Barbara Žvirc

Pesmi

  • 24. 02. 2011 ob 19:23
  • Prebrano 1242 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 453
  • Število ocen: 13

Zastavica