Sklanja se ob vznožju gore
in nepremično, molče opazuje.
Prastaro drevo je,
polovice že celo večnost ni pojil življenjski sok.
Na grčavih vejah listje trepeta
v melodiji predanosti toplemu vetru,
blagim sončnim žarkom,
ki ga po naključju dosežejo.
V senci skalne gore,
ki mu kdaj pa kdaj iz svoje mogočnosti
pošlje hladnih, bistrih voda,
da napoji korenine.
Takrat oživi,
v starem deblu vzplapola.
Dvignil bi se,
kot mladenič po sproščujočem snu,
dvignil bi svojo šelestečo pesem
pod nebo.

dani