In tu se najin svet odpre!
Kot Sezam na pogorju.
Sesa, naju v nebo požre,
zaplavava v obzorju.

Viharji naju češejo
z glavnikom hrepenenja,
še pesem spótjo godejo,
živiva čas norenja.

Potujeva od severa,
polarni sij loviva,
kot v dlan ujeta bisera,
na daljni jug hitiva.

Ponesi naju veter tja
zahodno še od raja,
ko vlekel ti boš sèmintjà
od ščipa pa do mlaja.

Razpočiva se v najin cvet,
iz popka poletiva,
ujemava se v novi svet,
ko v zvezde se množiva.

Na krilih poletujeva
papirnata sva zmaja,
na barki v senco jadrava,
pred nama je postaja.

Postojva v hladni senčici,
si malo oddahniva,
počitka dajva barčici,
saj tu je njena riva.

A kmalu poči črni grom,
neurje vse zaliva,
brž sedeva na najin tron,
v nebo spet poletiva.

Predihava ves svet iz sanj,
puščave, tundre, morja -
a v vetru najin je pristan!
Pihljava čez vsemirja.

jabolko