Bilo je na božični dan,
svetlobnih dvajset let nazaj,
še danes res ne vem, zakaj
sosedov Fiki je zaklan.

Falot in pol je bil ta čunč',
nabrit za tri lisjake skup',
Gizel'co 'ganjal je v obup,
ko stopal ji je v svinjski banč.

A krotko to je pras'ce b'lo,
navihano je mahalo
in z repkom tam opletalo,
vsi radi smo ga 'meli z'lo.

Čeprav dvorišče je mendral,
ga Tone nikdar ni lovil,
kot tudi v stajo ne podil,
če z gobčkom je po vrt' oral.

Kot mali hišni ljubljenček,
te z očkami zasnubil je,
pogled ti strl je srce,
če rekel si: umazanček!

Saj sploh ne vem, koliko let
preganjal se je gor in dol,
ko rasel je vse bol' in bol',
s telescem v salo je ujet.

Gotovo sodil je med te,
ki polnijo klobasice,
'z njih delajo ocvirkovce
in še klobase rajžnate.

Ko stregel kri sem tisti dan,
sorabelj 'bog'mu pujsu bil,
še pomnim – z'lo sem se napil -
tembolj zato, da bil bi zbran.

Zabodeno me gledal je
z igrivo modrimi očmi,
kot bi hotel povedati,
da v igri tej nedolžen je.

Ko Fikiju je dih zastal,
se v lonec steče rdeča kri,
kako zdaj duša zaboli!
saj z vekami je zamižal.

Pustili bi ga mar živet'
bi repo, zelje kuhali,
tako pa zrezke mlatili
smo prave svinje mi že spet!

jabolko