NOCOJ,KO ODIDEM ZAPRETI OČI

JIH BOM S PRESENETLJIVO LAHKOTO

IN VEM MIREN SPOKOJEN BO SEN,

KER ZJUTRAJ,KO ODPRLE SE BODO OČI

BOM KMALU NA POTI DO TEBE

IN PREPRIČAN SEM MOČNO,

DA ŠE PREDEN TE UGLEDAM V RESNICI

BOŠ NAŠLA POT V MOJE SANJE,

KJER TAKO VEDNO TI PREBIVAŠ

V NIH DOMUJEŠ JIH ROJEVAŠ,

NENASITEN SEM TVOJE PODOBE

STRAŠNA LAKOTA TRPINČI OKO,KO TE NE VIDI

NAHRANI MI OČI

NAHRANI MI DLANI,

LE TI TO ZMOREŠ.

igor žuravlev