Ko se zjutraj odpravljam spat
z vilami večernicami
-tkat solzice trav
v naročje gozda-
me spomni veter,
da sem prepozna
za njegov odmev.

Ko se zvečer zbudi
v tišini,
-ki zdi se grozna
in zavijajoča
kot orkan v severne vetrove
zibke položen,-
ga spomni sen
na glamurozna snidenja
skupaj,
objem – iz zvezd stkan previden spev.

Oba veva,
da zjutraj in zvečer misliva
drug – sam nase.
Oba –
egoista sodobne rase.

Nemo