S POVEŠENO GLAVO HODIM PO NAJINIH POTEH,

TU IN TAM JO PRIVZDIGNEM,MOGOČE TE SREČA OKO

VLEČEM SE PO ULICAH KOT MEGLA

VSAKE TOLIKO ME KDO POZDRAVI

IN NAMENIM MU NASMEŠEK KISEL,

NI RADOSTI V MOJIH PRSIH

DUŠA SE KUHA V KOTLU BOLEČINE

V GLAVI SE VRTIJO SLIKE TVOJE,

TAKO JASNO SI MI PRED OČMI

IN PUSTA SO POTA,KO NE ČUJEM TVOJIH KORAKOV

PA MUČNA TIŠINA JE V NAJINI SOBICI,

TAKO GLASNA TIŠINA DA PARA UŠESA

KAKO ŽE ZVENI TVOJ GLAS

TISTI NEŽNI POMIRJAJOČI ZVOK TVOJIH BESED

IN USTNICE KRIČIJO,ZAHTEVAJO TVOJE

IN ROKE,NE ZNAM JIM RAZLOŽITI ZAKAJ TE NE DOTIKAJO

POVEM TI,DOGAJA SE PRAVI UPOR

VSE TE POGREŠA IN KRIČI PO TEBI

IN GLASEN JE KLIC TVOJEGA IMENA,

DOVOLJ DA GA SLIŠIŠ

DOVOLJ DA SE ODZOVEŠ

IN VEM,DA PRESENETIŠ ME NEKEGA DNE

KO BOM ZOPET HODIL S SKLONJENO GLAVO PO NAJINIH POTEH.

igor žuravlev