Zakaj podajate patetiko

kot žogo si prepiknjeno?
Brez duše je troglavi zmaj,
prikrajšana za mnogokaj.

So res vse pesmi že napisane

in floskule obrabljene,
so klasike prežvečene,
besede anaforične?

Pustite nam ljubáv oblajnano,

sladkorčke, ki jih čedkano
mazilimo, oblivamo
s sladkobo, srčno hranimo.

Mogoče sem za vas gospod Kliše,

ki srca melje v nov haše;
kot flajšmašina zdrajsano,
si spraskam rano ranjeno.

O, pleonazem, sreča moja ti,

pomagaš ból kvadrirati;
in glej - še rima se na i
ko sŕce naše krvavi.

Srebrni mesci polni so medu,

trpljenje šlo je brez sledu
tjavdan, verjetno daleč stran
od širnih žitnih nam poljan.

Sprehodim z drago se še na pomol –

presneto krucifiks na mol,
če to ni res romantika,
pa naj bo kar patetika!

A dajmo skupaj zdaj razmisliti,

le kaj so vsi politiki,
lobisti in direktorji,
ravnatelji in ženini.

Kravato, hlače, suknjič nosijo,

klišejsko se obnašajo!
Se ženijo s patetiko,
mi s sluzavo poetiko?

jabolko