enajst ur
preživetih med neznanci
premalo za spoznavanje
preveč za ignoriranje
in oboje se preliva
kot vino
ki opušča zamišljenost
in prižiga nasmeh
strah hlapi
oči postajajo neposredne

Zalotim se s pogledom na Sanjinem obrazu. Prikupne poteze, ponosna drža. Hadžijeva hči? In spremstvo, njena sodelavca delujeta kot dva stebra palače.
Srečanje z očmi ne obeta, a ne zapira.

Preletim dvorano, poiščem Katjo. Nemogoče zgrešiti. Prodorno glasna, vedno obkrožena s poslušalci. Močno se je zredila.
Rada pleše. Čakam na pravi trenutek.

Nagovarja me Darja. Neprivlačna. A ji uspe zvabiti me na plesišče. Trpim. In vljudno odklanjam namige po zbliževanju.
Zaključiva predčasno.

Priložnost za Katjo. Posreči se stari trik. Brez besed, s čvrstim prijemom za zapestje in dramatičnim pogledom, jo, vso začudeno, sredi neke zgodbe, odpeljem od omizja. Ko ugotovi prevaro, sva že v taktu. Kmalu mi zaupa. Dovolim si svobodo in izvedem nekaj pomenljivih potez. Prekine naju pavza.

Sanja ne pleše.
Že najdem način kako do nje …

Nismo več pozorni, čigav kozarec je kateri.

V oddaljenem omizju spoznam Nastjo. Molčeča, skrivnostna, zadržana.
Ne pleše.
Vztrajam.
Tudi ona.
Pokleknem pred njo. (teater)
Ne popušča.
Omizje jo bodri.
Vztraja.
Odstopim.
Vino.

Katja v drugem objemu.
Darjin pogled na meni.
Sanja ne pleše.
Sanja vstaja.
Sanja odhaja!
Poskus hitrega povabila. Požanjem zgolj nasmeh.
Odidejo.
Darja priskrbi novo steklenico.
Katja nekam izgine. Sranje …
Nastjino omizje v globokih pogovorih.
Plesišče nori.
V rokah vrtim zamašek, pade mi pod mizo.
Na hitro ga poberem
in medtem opazim prekrižani nogi dveh gospodov.

Takrat resnično podvomim v svojo taktiko.

Milan Novak