Govorca pridušeno v temi slišim,
kako me povzdiguje v svetle zvezde,
življenje hvali, lepe vse navade -
pa kaj mi treba tega je, si mislim.

Da prah sem in kot tak se v prah povrnem,
nabija floskule, drdra besede.
Pogrebci zganejo se v marš do grede,
ko v vaše duše tiho se utrnem.

Počasi spuščajo me v blatno jamo,
trobentar strobi glasno za denarce
tišino, poskrbi za pravo dramo.

Oktet odpira mi v nebesa dverce:
postojte! ni še čas za to nirvano -
kot drakula odprem od krste durce.

jabolko