Sebe
Koga naj obsodim, mu vžgem kazen
za zločine, ki pustošijo moje srce?
Je treba iti do konca sveta in iskati
črne sledi pobesnelih psov?
V divjini so kamni, z nasmehom
sonca zloščeni do kosti.
Tam je prostranost in tam ni sledi.
Ko bom izruvala poslednji strup
iz belega srca, bo znova zažuborela kri.
V slapu se bo spustila do dna
in se vrnila v brizgajočem upu.
Hrup bo potihnil.
Le nek človek bo vprašal na glas:
Je to ona?
Koga naj torej obsodim,
in mu nato v
ljubezni nalijem čašo svobode?
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Silva Langenfus
- 17. 02. 2011 ob 13:16
- Prebrano 733 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 240
- Število ocen: 8
