Odmikava ledene rože
in molče strmiva
v trzajoče golo vejevje,
ki obupano tuli
v brezsrčni gluhi čas.
V mračni čumnati
naju rezbari polarni mraz,
na pepel zadnjega polena
se že zahrbtno plazi
prašna, pajčevinasta koprena.
Ne upava si razsekati
teh treh stolov, vegaste mize,
črvive omare, uborne postelje.
Ne smeva, le podnajemnika sva.
Nimava kamnitega srca,
da bi najina rajda knjig,
najino edino premoženje,
vzplamtela v brezčutni peči,
še prodati ne zmoreva nobene,
da bi se uprla osorni zimi.
Niti svežnjev mojih pesmi
mi ne pustiš skuriti,
čeprav močno dvomim
o njihovi umetniški vrednosti.
Vem, tebi pomenijo veliko,
saj je v njih najino vesolje.
Prav neusmiljeno naju davita
tuga in glad v tej praznini
in ti se že teden dni zavijaš v tišino,
mrzlično umikaš begajoče oči,
v nočeh se odmikaš na posteljni rob,
kamor obešaš kristalne sledi.
Tistega dne sem ti zašepetal:
Moja lira je strta,
ničesar več ti ne bo dala.
Glej, podarjam ti sebe,
da me razkosaš in zaužiješ,
da se vsaj ti prebiješ do pomladi.
Ko se bo gruda razgrudila,
zagrebi moje kosti
pod tisti bezgov grm,
na tisti zeleni trati,
kjer si mi prvič zaigral na piščal.

Odmikava ledene rože
in molče strmiva
v hkratni tolažilni preplet:
Ne boj se, ne bo me bolelo.
Ne boj se, ne bo te bolelo.
Nocoj bo sveča gorela,
jutri bova mirno spala.

Marko Skok - Mezopotamsky