ne morem spati
pogrešam te

pogrešam mehka vrata in stopnice
pogrešam ključavnico navihane ptice

pogrešam krošnjo tvojega pogleda
pogrešam lesk srebrnine, ki me s konic tvojih las pogleda

pogrešam te v čaju in kavni nasladi
pogrešam te z rogljičem in v temni čokoladi

pogrešam te na ostrini noža, na konicah vilic, v globinah žličke
pogrešam te, da bi grizljal moje borovničke

pogrešam te, ko mednožje divja
pogrešam te s solzo, ki se na nosku lesketa

pogrešam te na vseh mostovih moje Ljubljane
pogrešam te na stezah, ki so s Tivolijem obdane

pogrešam te z višnjami, ki jih grad Ljubljani deli
pogrešam te med Kresijo in Filipovim dvorcem
joj, kako se med njima muškat cedi

pogrešam te v atomih zime in vročine
pogrešam te v molekulah pomladne sline

pogrešam te po dežju in na mokrih šipah
pogrešam te v juhi in, mmm, slastnih sipah

pogrešam te med krinolinami reke
pogrešam te na odeji najine strehe

pogrešam tvoje besede in ušesa in vrat in ramena
pogrešam tvoj smeh in boke in noge
in kako se z nama orosi kamnita stena

pogrešam šum tvojih ustnic in vijuganje jezika
pogrešam stopala in zapestje, ko se kapljica s kapljico stika

pogrešam te na tržnici med jabolki in hruškami
pogrešam te, ko je srce nastlano z buškami

pogrešam te
pa naj se sliši

pa naj se sliši
še tako klišejsko
že izpeto
pregreto
zapečeno
prekuhano
in milijonkrat prevreto
napisano
prebrano
slišano
na deblo izrezljano

pogrešam te
ne gre
drugače pač ne gre

sheeba