Sanje niso kakor voda,
v njih utone stiropor;
so kot žlinrasto brezvezje,
padeš noter. stop. odmor.

Sreča ni kot večno jutro.
V njej se guncaš, bled čudak.
Saj ne veš če spiš al bledeš,
žveplo plemeniti zrak.

In nebesa niso kotek,
kjer bi v zlat fotelj zvaljen
sit prebavljal pozni zajtrk.
Svet drugače je zgrajen.

Tudi pekel ni bazenček,
kjer postavaš med ljudmi,
ki so gnoj na kup zvozili,
zdaj pa nanje se vali ...

Ne, v teh rimah ni zaključka,
saj je že začetek bled,
Nauk pa - le kdo ga hoče?!
Vsak naj sam si praska sled.

Lidija Brezavšček - kočijaž