V vrtni lopi
stikam za ostanki hrane,
lačen in slinast, kakor stekla lisica,
ližem pasjo kastrolo
in v usta dobim okus
po pečeni piški, rožmarinu in limoni.
Namenjen k tebi,
prečkam ulico in tvegam smrt
v navzkrižnem ognju strelskega obračuna,
ki ni moja stvar.
Mogoče je slišati tragično,
ko se čudno oglašam in renčim, da sem nepotešljiv.
Počakaj me v hotelu,
(napravi mi sendvič),
če ne bom zgrešil sobe,
se bom zagotovo priklatil in nič nežnega ne pričakuj.
Rok Horžen