ko ugasnem luči
se na stropu zasvetijo zvezde
da postane rimska cesta
nevestin pajčolan
ali bel žalni šal

na mojih prsih se zaceli
med gubami zaves
razkosani mesec
in začutim plimovanje
njegovega črnega morja

misel prehiti svetlobo
da bi se razodela
v vélikem poku

kot črvi v kokonih
se zvijajo okorne besede
ko breza poje uspavanko
drugi polovici mojih možganov

smrdljivi odpadki
z divjih odlagališč
postajajo vrtnice
nekim drugim ljudem

ko prižgem luči
ugasnejo zvezde
in misel prehiti svetlobo

véliki pok

murka