Noč je razkrila barve in se naslonila name.
Zaspala bi v klepetu kitar,
pa mi zvezde šepetajo.

Takrat, ko zastrupila me je tema,
mi predirljiv žarek je pustila,
z grenkobnim predivom surovo na moje misli ga zašila.

Le tavala sem in se spraševala...
Sem še tu? Še sploh živim?
Sem res poteptala ves otroški nemir?
Sem pozabila kaj vse je moj svet,
kje ljubezen, sreča - prekleto,
zakaj jih več ni, poet?
Nato zaplavam v paranojo veljav in pravil,
um zaman sem krotila - daj mir!

Z žarkom nato se sprehajala lep čas,
a duša kričala je, da svet zapustila sem že zdavnaj,
nekje na tistem hribu enkrat.
Da duša hrane si želi,
da najde smisel,
se brezskrbno toku življenja prepusti.

Sem solze preplavala,
prevare, laži in grehe (si) oprostila,
v nov svet z rajarsijem podala.
Zdramila me je smrdljiva noč,
ki po zvezdnem prahu sedaj diši,

zamisli; moje oči bi si sedaj lahko zašila.
Pa bi še vedno lahko sijaj ulovila.

Kaligraf