[font=Trebuchet]Rad hodim v dežju,
ker nihče ne opazi mojih solz.
Rad obraz skrivam med dlani,
da drugi ne odkrijejo skrbi.
Rad pomešam se med ljudi,
da nihče ne vidi moje izgubljenosti.
Rad tavam ob reki,
kjer prelivajo se spomini.
Rad hodim po cesti,
kot, da s koraki odlagal bi, kar imam na vesti.
Rad bi ti priznal,
da sem vedno se lagal,
ko rekel sem ti: »Nič ne pomeniš mi.«
A zdaj je prepozno,
čeprav včasih želim povedati na tisoče besed.
Še nikoli se nisem počutil tako grozno,
ker ne vem, kako stopil bi led.
Mimo mene vse hiti,
dihati mi ne pusti.
Tečem do tvojega novega doma.
Preselila si se,
naskrivaj večkrat obiščem te.
Čeprav kraj mi niti malo ne ugaja,
preveč daleč je od najinega raja.
Preveč daleč od domišljije,
nenadoma pa pot zavije.
In že sem tu,
pri tebi,
a te ni.
Vem, da me ne slišiš,
zaman se derem in tavam v temi.
Roka zdrsi po vratih,
ostanejo trdno zapahnjena.
Kot da bi naju smrt in življenje ločevala.
Nežno rosi,
solza po licu spolzi.
Si kot val,
ki v daljnem morju se izgubi,
Ne prenesem misli, da ob meni te ni.

Nagrobni kamen je še zmeraj hladen.

Val