Nekoč, ko krik je neprestano odmeval
in ogenj v srcu, očeh je ugasnil.
Ko solze; več, jezo je požiral um,
žalost, obup, nato vprašanja so odprla nov razum.

Še več.
Naenkrat me oči pobožajo - kar zna najbolje,
preberem namig, pobegnem tja na tisto polje,
kjer zrem v ta neskončen spomenik.
Ona z radostjo, igrivostjo in instinktivnostjo me napolni,
svet, vse kar je, mi pravljičen muzikal v brezvetrju izpolni.
Sem te res izbrala? Si ti mene?
Počoham jo, in dovolim, da me najin ritual prevzame.

In me ni. Kmalu spet pridem.
Takrat z njo metulje bom spet lovila ter črne ptice, strah plašila,
ji zjutraj s smrčka nekaj sonca ukradla,
zvečer smehljaj mesečine na preprogo postlala
in se naslednje jutro,
kot vedno - brez besed,
do solz ji nasmejala.

Kaligraf