Ah, sosed Ivan,
v ribiških škornjih
in debelih črnih okvirjih,
otroška protiutež
pravljicam o trnuljčicah.
Kako toplo je bilo posedati
pred pragom tvoje delavnice,
in čakati na slabo izdelano mišolovko,
ki ti je kdaj pa kdaj spretni prsti
niso prav pretaknili.

In Branka, nasmejana gospa
še bolj nasmejanega moža,
če bi bila učiteljica
bi bil tvoj predmet žlica
za zajemanje sveta.

Nikoli se nista poznala,
drugače kot arhetipa
v glavi nekega frkolina.

Srečala sta se šele včeraj
na predzadnji strani
časopisa.


In memoriam

Y