ponovno bo noč, mi pravi Ivana
ne skrbi
dobro sem prevetrila vse omare in duhcev ni
smejiva se
šibka je (svetlo zelena pižama ji kljub vsemu dobro pristoji)
njen smeh je komaj slišen
ponoven cikel kemoterapije vedno, vedno, vedno, naredi svoje
(kamor potujejo te molekule, zdravijo, a pustijo tudi razdejanje, prasice)
popoldan sva preživeli v čvekanju in sladkanju (poleg tablet in nege)
njena prijateljica je prinesla skutin zavitek
na debelo je bil posut s sladkorjem
nisva se trudili z viličkami
prijeli sva ga med prste, polizali najprej sladkor
potem pa zagrizli v slastno testo
in nadev, joj, nadev je kar polzel (skuta, sladka, z rozinami in cimetom)
ko sem jo opazovala, kako je, kljub težkemu požiranju
in skoraj brez zaznavanja okusa, uživala v slaščici, me je obšlo veselje
(je slaščica tista, ki jo razveseljuje ali je to veselje, da še lahko uživa v čisto normalni hrani, komaj, komaj, prekleto)
v otroški nagajivosti je odstranila majhen košček s krožnika in ga polizala
zopet smeh
sedaj bi rada pod tuš
in sva šli
pripravila sem brisače in milo s citronkinimi listi
(ko sem zadnjič obiskala mojo ljubo trgovino, sem jo razveselila še s kremo za stopala, ki diši po sivki)
posedla sem jo na stol in jo namilila
pusti, bom sama, mi je rekla
pustila sem in jo gledala, kako le s težavo premika mehko krpico po utrujenem telesu
Sončece, mi pravi, las ne bova umivali
zopet smeh
nimam jih, pa glavnik lahko posodiva sosedi, saj veš, tisti tečki
osušila je kapljice z rok, prsi, trebuha, z nog, ne, to je bilo že preveč
pomoč, Sončece
brisača je bila vsaj dovolj topla
in potem sem jo čisto malo nadišavila, da so jo preplavili vonji in jo ponesli na polja
(za smehom je v mojih besedah utripala žalost
in smeh, ki je polnil moja usta, je kljub vsemu bil iskren
veselila sem se drobnih žarkov z njo
objemala čas, ki je še bil naklonjen življenju)
obljubi mi, Sončece
obljubim
obljubim
kaj obljubim, Ivana
da mi boš, ko bom vsa trda in hladna, s sivkino kremo namazala stopala

sheeba