Poslušam star posnetek
z magnetofonskega traku;
predvajam si ga
vzvratno.
Besede so nerazumljive,
kot bi govorili
blazneži s planeta
Ratio Alfa.
Pesmi so groteskne;
glasovi se vračajo v usta, ki jih ni več
in mi slikajo razposajeno druščino
v pričakovanju Novega leta
1970.

Še dobro, da poslušam vzvratno,
prijetno je, kaotično in nespoznatno,
ko ne razumem zagnanih besed
pokojnikov,
mojih dedkov in prababic
ter njihovih otrok
v pričakovanju
boljšega jutri,
ki ga ni bilo.


Vse, kar razumem, je smeh;
le smeh
nazaj v času
le smeh prepoznam
v vsako smer
enako človeški
in enako
moj.

Y