Vidim te,
kako tlačiš
v novo vrečko iz blaga (plastične so prepovedali)
kruh
in mleko
in morda malo sira (sojini napitki, riževi vaflji in druge novotarije te ne pritegnejo)

Vrsta za teboj se daljša,
ko naprezaš razbolele členke,
da bi preštel stotine evra (koliko denarnih valut se je že menjalo).

Slabo vidiš
odtise na bakrenih krogih,
zato jih na dlani (skoraj tako kot tisti majhni dečki iz sosednje ulice)
pomoliš trgovki.

Deklica preneha z živčnim kopitljanjem,
namesto tega pa prikrito (a ne tako, da ti ne bi opazil)
zavije z očmi
in pobere vsoto.

Ne pomisliš, da bi te ogoljufala.
Si še iz tistih časov, ko so si ljudje zaupali (a prekineš misli)
(ne želiš biti namrgoden starček, kot toliko tvojih prijateljev)

Ko oddrsaš proti izhodu,
začne zastala vrsta za teboj
ponovno
zadovoljno brenčati
svojo vsakdanjost.

Ozreš se.

Zazdi se ti,
da ne ustrezaš.
In da ne moreš več slediti.
In da se tvoj čas izteka.

In da je tako v bistvu čisto prav!
Tako kot mora biti!
(pa vendar
te oblije
topla,
stara
žalost).

MOMO