Noč.
Splaziva se izpod tople odeje,
potiho odpreva vrata sobe,
kot miški stečeva po stopnišču,
težka vhodna vrata zaškripajo,
ko jih poskušava odpreti.
Spogledava se in nasmehneva kot nagajiva otroka.
V očeh nama sije sreča svobode.
Ko sva zunaj, hitro stečeva v neznano.
V zapuščenem parku najdeva lepo belo klop.
Sedeva.
Poslušava tišino,
štejeva utrinke, ki jih ni
in riševa vsak svoje misli.
Potiho, vsak pri sebi, si želiva,
da se ne bi zdanilo.
Da bi noč ostala z nama,
na tisti beli klopici,
pod utrinki, ki jih nikoli nisva videla.

Dubra Klin