Ko ustvarjam in
so vezalke prekratke,
da bi lahko zavezala
še zadnji vozel,
zajaham čevlje
z radovedno luknjo in
odpadajočo peto.

V kotičkih rdečih ust,
se krohota blatna luža,
cepetajoče vesela,
da jo je pobožalo sonce.
Takrat v meni zavre in vre.

Vre, vre od želje, da bi
še kdaj poletela
v belem krilu
pod tisti zeleni hrib,
na črnem vrancu mladosti,
si začrtala pot srca.

Silva Langenfus