Tečeš,
kot vitka antilopa
v razparani tišini jutranjih vonjav,
kjer srne sanjajo o krotkih levih
in hijene v tropu predejo.

Skozi medene oblake
se cediš po kapljicah v metin čaj,
ki me zbuja iz pekočo-kisle juhe
in mi spira beli sluz z dlani.

Z meandri mi ližeš
bregove zastrupljenih ran
in gasiš gangrenaste tvore,
ki so jih vnela
kamnita srca
mitoloških sfing.

V tolmunu me bistriš,
kjer ni vrtincev,
kjer perice ribajo zaprane duše
gluhih slepcev.

Kot ledeno vino se iztisneš
iz rezine svojega srca
v glineno dušo,
ki jo žgeš v meni z vročim dihom
v peči najine pomladi.

Tečeš mi naproti,
Moja reka,
tiho in od daleč,
kot Volga v stari ruski pesmi*
ti se zlivaš vame,

v presahlo jezero.



* Л. Ошанин: Течет река Волга

jabolko