Žalobnost prosto, medlo diha
v sod brez dna in globočine
stare, razbrazdane stihe
trpam v garjave globine
sna, ki sam ne ve, kaj hoče,
ko preplah določa pot,
ne zahtevajte, da jočem,
če krojim brez trhlih zmot
svoj gvant, da rit mi vsaj odnese
pred obtožbami vsevednih krav,
da ostanem sam, brezvesten,
medlo bebav in norčav.

Ne čutim krivde in kaj hočem,
če se dostikrat zgodi,
da na pogrebu ne zajočem,
saj gre le za par kosti.
Lepo življenje je za njimi,
ginejo od koprnenja
po brezdanji, pusti zimi
počitka polnega le pozabljenja
in ne rabijo me, da bi vekal,
da bi strt si roke vil
in pred večnostjo presekal
pozabe sladke peristil.

Raje pijem, da bi mislim
omogočil prosto pot,
svobodo svojo imam v čislih
ne boleham od tujih zmot,
ko poslednja sodba krene
in se tehtnica prevesi vznak,
bo nagrobnik hladno trdil,
da je mrak najlepši tod,
koder mavrica se peni
in približa se ji vsak,
naj bo še tako poceni,
mrtev, garjav in brez gat.

yoyoba