Če lahko sprehod
čez Montmartre,
kavo pred Torre de Belem
in frnikole v žepu
prestavljamo v čase,
ko cene nafte rastejo
in je moderno sprehajati francoske buldoge,
bi se lahko vprašali,
zakaj za vraga ne moremo
v žep spraviti pravih besed,
ki bi iz valjanja po blatu,
iz obrednega obrezovanja,
životarjenja pod mostom
in izkoriščanja otrok,
izvlekle najboljše teorije,
aksiome o pravici do svobode.
Do svobode za vsakogar.
Za protivladne protestnike,
za oskarjevce, za doječe matere.
Za Rockhampton in Brisbane.
Za prodajalke ljubezni, za pse.
Za Hišo slovenske poezije v Parizu,
za drevo in kamne.
Za fotofiniš pridobljenega z rojstvom.
Pogubna vprašanja za človeški um.
Blokada misli. Razpad srca.
Ker ne gre vedno sestaviti sveta
samo iz dveh polovic.
Samo ljudje smo.
Pa še to ne.
Barbara Žvirc