pisala sem že
o Ivani
danes se izpisuje še
njena zgodba naprej
do kdaj, ne vem
kdo ve, jaz, ona, Bog
pojma nimam
vem le, da je vse skupaj do zadnje strune skorajda nevzdržno
klicali so me, ponoči, naj hitro pridem
ker je nemirna, tako nemirna, da nič ne pomaga
(navlekla sem nase, kar mi je prišlo pod roke)
in stekla, skozi vrata
parkirišče, avto
ne sprašujte po hitrosti, s katero sem vozila skozi mesto
bila bi ob vozniški izpit
(dobro, da so ulice ob takih urah mrtvo prazne)
ni me brigalo popolnoma nič
da le pridem
pravočasno
da bom tam
ob njej
če se zgodi
najhujše
da ne bo sama
prekleta pizdarija
nedopustna je
osamljenost
ko sem prišla, mi je prizor primazal klofuto
vajena sem že
(skoraj) vsega
a vendar
še sedaj, ko to pišem
solze
objela sem jo, šepetala njeno ime
Ivana, Ivana, Ivana
toliko časa, da se je telo umirilo (koža in kosti)
da sem jo lahko polegla, jo pokrila
ulegla sem se k njej
da me je čutila
da ni bila sama
jokala je
jokala
kot nevihta
ni imela več moči, da bi kričala in preklinjala
stiskala sem jo k sebi in ji brisala solze
mojih ni videla, nisem dovolila
preden je zaspala
mi je rekla
sončece, hvala, da si tu
saj prideš tudi danes
pridem, Ivana, saj je že danes
torej pridem dvakrat
ponoči bom s teboj
da boš mirno spala

sheeba