Vsi naši konji so svobodne kaste,
nihče ne brani paše jim izbrane,
ko vlečejo kočije čez prostrane
poetske stepe, pesem v drncu raste.

Prav vsak od njih ogrado sam izbira,
in le, če hoče, vpreže se v kočijo;
ni lovcev, tu pastirji ne podijo
iz črede prav nikogar. Ni ovira,

če kakšno žrebe rezgeta po svoje,
saj so širjave travne polne vsega!
A ko žrebica sinja rimo poje,

ki s strupom in z zavistjo čredo bega,
takrat brez uzde, z verzi vmes posega
v zbor kočijaž: Zdaj pa zadosti tega!

++

Nekoč je v stajo stopil Kalimero
in rekel -  kočijaž, kje je pravica?
Najboljši sem, ne vidite - krivica!
Obrnil se in v dan odšel z zamero ...

A konji so se dalje mirno pasli;
je vsak svoj kas ubiral v širni ravni.
Se niso šli, kdo tukaj bo "taglavni".
Za pasmo vsako so v tej staji jasli.

Lidija Brezavšček - kočijaž