Njegova duša je prestana,
kot bi jo natočil
iz odprte steklenice
strganih spominov
in jih skrpal
v razbiti smeh
turobnih vran.

Njegov život je slok
kot star obok,
ki nosi breme
vseh cerkvenih svodov
od izvira božje sreče
do izliva besa angelov.

Njegov korak se steka
kot peščena ura v živem blatu
in drobi kot hrana ribam,
ki se lačno hihitajo
v kalnem vrelcu
'zropanih želja.

Njegova pljuča
dihajo viskozne saje -
kot bi hrzal zrak,
se sliši s slehernim vdihom,
ki ni konjski,
a doni kot indijanski boben
v preddverju žrtvenika
ob pogubi zla.

Njegovo srce je
še vedno krepko -
kot beton z največjo marko
zdaj kljubuje
gospodarju vseh resnic –
ki kaže nam,
da je nesmrtno,
kot večno je vesolje
nam bo bílo ritem četrtink,
ki hranijo nas v polovinki
z belim kruhom vseh celink.

Tu večnost se začne.

jabolko