Padle vidim še junake,
Obraze blede v krvi mlake,
Oči prijateljev res pristnih,
Častno umrli za moje življenje...
Čemu preživel sem le jaz...
Z veseljem bi življenje dal,
Da njih bi rešil, dlje poznal,
Ohranil biser bi, kulturo,
To brezmadežno mišljenje,
Ki grozi mu izumrtje zdaj,
Ko ni poti v čas nazaj.
Beli so rojaki moji,
Rdeče so krvi ljudje
Bili kot pobesneli roji
Odurnih, mučnih stvorov.
Prišli s sovraštvom in orožjem,
Pili kri ljudi najlepših,
Jih oropali življenja
In natrpali skrbi,
Vsilili kulturo,
Potem pa le odšli.
Za seboj masaker so pustili,
Giljotino cele rase...
Genocid, ki ni enakega mu več...
...Stepe prepojene so s krvjo
Herojev nepoplačanih.
Kri v potokih se izteka
Iz aorte bratov mojih pristnih...
In mrtve njih oči
Mi za vedno v spominu bodo ostale...
...S solzo v očeh spominjam se vseh...