Ko se bo kri kot morje prelila,
potoki, reke, valovi noči.
Vse je rdeče, prelito, z belo odejo pokrito.
Ne pomaga ne jok, ne besede,
vse samo klanje.
Živali smo,
nismo ljudje.
Krvave oči, roke, na zemljo pade srce.
Vidim utrip, s krvjo je zalit,
prazne oči, rotijo,
ne govorijo.
Obrnem se in odidem drugam.
V rokah držim to krvavo srce.
Kri mi kaplja, moje srce v prsih divja.
Kakšna je noč. Nema in tiha.
Veter zapiha.
Bežim skozi gozd, krvave noči,
tam sem jaz, tam si tudi ti.
Ne bom te iskala, krvi svoje dala.
Nosim belo odejo, ogrnem se z njo.
Vsak korak lažji mi bo.
Zemlja postaja spet siva, zelena,
krvi se napila v morje se zlila.
Namesto srca začutim kamen leden,
lepljiv kot bil bi meden.
Odvržem ga psom in grem sama naprej.
Moje roke, dlani rdeče od sreče,
bela odeja, kot lahko pero.
Začenja se dan, utrujena se vrnem domov,
zaspim in naj se nikoli več ne zbudim.

blacklady