rada bi se vrnila pod rožičevec
kjer sva bosa
in s soncem ujetim med dlanmi
grela najino plaho srce

se spomniš
smeh se je mehko odbijal
od cerkvenega zvonika
v ozke kamnite ulice
(po njih sva hodila objeta)
in dotikov
ki so dnevom dajali vsebino

se spomniš
ko sem vsa lenobno slana
prihajala v tvoj objem
(potem je po steni zaplesala ena senca)
in trenutkov bližine
ko se je zdelo
da sva končno uspela

zdaj le trenutek tišine
razvlečen v neskončnost
obvladuje prostor
(in naju)

Luna