25. julija 1966 se zvije pločevina in na grob ti vgravirajo verz:
»Grace to be born and live as variously as possible.«
In ker ni bojazni, da bi se kdaj srečala, ti lahko zdaj, po tolikem času,
mirno povem, da mi niso vse tvoje pesmi zares všeč
in da me ne ganejo tvoja poznanstva.
Mogoče bi bilo bolje, če bi poezijo jemal manj resno in dlje časa ostal v Evropi ter se družil s španskimi slikarji.
Si tu in tam v nosnice priklical vonj po sveži njujorški kavi
in mislil na daljave med ljudmi.
Tvoji radovedni sosedi te ne bi več videvali in prijatelj, ki se je pretvarjal, da je slikar,
bi ob večerih sam spil kozarec rdečega in iz sanj preganjal abstraktni ekspresionizem,
ki je paral ušesa in bodel v oči intelektualcem.
Sardine s slik bi odplavale v olje mestnih svetilk,
ti pa bi napisal še eno igro,
še en človeški umotvor za ploskajočo mestno elito.
Bitniki bi še naprej prekrižanih nog sedeli ob fontanah in dvigovali prah.
Billie Holliday in Miles Davis enako zvenita tudi v Evropi.
In avantgarda je mogoče samo malo bolj temna.
Mogoče bi poezija in življenje tebe morala jemati bolj resno. Da bi pisal in mazal črke v besede. V stavke. V knjige.
Da bi še naprej divjal z viharji poezije. In s cest zrival Jamese Deane tistega časa.
Mogoče bi celo sam kaj naslikal. Ali pa bi samo nosil Srce v žepu.
Za vsak slučaj. Če te božje pokliče k sebi,
da bi skupaj barvala trave še visoko nad Zemljo.

Barbara Žvirc