Dišiš in si tiho
Dišiš,
in si tiho.
Zibaš se med besedami.
Jadraš v razgaljenost dneva,
kjer zobaš sveže kapre
in jih okušaš v znano pesem.
Napisala si jo kot otrok,
že tisočkrat zmečkala,
strgala, odvrgla,
pa jo zvečer vedno najdeš
ob svoji blazini.
Ponoči vidiš melodijo.
Je rdeča, oranžna
in modra, izgine pa
s prvimi kriki jutra.
Takrat jo vedno pozabiš,
nedolžno ji obrišeš
zadnji ton izza vek
in si prišiješ
zali nasmešek,
ker se zate spodobi.
Že dolgo dišiš
in si tiho.
Zvečer strgaš saje dneva
v belo čašo
in si vsako jutro
z njimi osvežiš
zbledeli obraz.
in si tiho.
Zibaš se med besedami.
Jadraš v razgaljenost dneva,
kjer zobaš sveže kapre
in jih okušaš v znano pesem.
Napisala si jo kot otrok,
že tisočkrat zmečkala,
strgala, odvrgla,
pa jo zvečer vedno najdeš
ob svoji blazini.
Ponoči vidiš melodijo.
Je rdeča, oranžna
in modra, izgine pa
s prvimi kriki jutra.
Takrat jo vedno pozabiš,
nedolžno ji obrišeš
zadnji ton izza vek
in si prišiješ
zali nasmešek,
ker se zate spodobi.
Že dolgo dišiš
in si tiho.
Zvečer strgaš saje dneva
v belo čašo
in si vsako jutro
z njimi osvežiš
zbledeli obraz.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Žiga Stopinšek - Sigi (skrbnik)
- 05. 02. 2011 ob 01:52
- Prebrano 1561 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 1126
- Število ocen: 27
